O ČAROVNIŠKI PREDSTAVI ČAROBNA DEŽELA
Predstava je bila otrokom zelo všeč. Všeč jim je bilo to, da so lahko sodelovali, čudili so se čarovnijam in se o njih pogovarjali, tudi o odzivih sodelujočih otrok (kako so se začudili, kaj se je zgodilo - npr. kako so žogice menjale položaj, kako je iz žogice nastalo jabolko, kako so se barvne vrvice pomešale, pa tudi smeh, ko je Matej vlekel palice in je moral deček vse tiste palice držati...). Tako rekoč vse se jim je vtisnilo v spomin.
Moje mnenje oz. opazovanje otrok: presenetilo me je, s kakšno pozornostjo so otroci poslušali in gledali, bili pozorni na napake pri poimenovanju predmetov, bili pozorni pri opazovanju - kdaj je Matej samo zamenjal roki in jih skušal prelisičiti, kdaj pa se je res zgodila čarovnija, ki si je niso znali razložiti. Otroci so si poskušali čarovnije razložiti, poiskati rešitve in mislim, da bi jih poskušali izvesti, če bi imeli pripomočke. Na tak način se porajajo ideje in kreativni poskusi iskanja rešitev. Otroci so lahko ponovili, obnovili svoje znanje (npr. barve na semaforju in spet dokazali, da so dobri opazovalci, saj sem prepričana, da večina otrok usvoji barvno zaporedje z opazovanjem in ne učenjem staršev). Vem, da je za otroke vedno velika preizkušnja, kako zbuditi pozornost, da lahko sodelujejo in da je želja sodelovanja velika. Vesela sem bila, da so se za sodelovanje javili tudi otroci, ki so drugače zadržani in tihi in so svojo vlogo dobro odigrali. Tako so dobili priložnost javnega nastopanja in poželi pozornost vrstnikov. Takšne situacije so priložnost izpostavljanja pred drugimi, za tiste, ki niso uspeli sodelovati na odru pa "trening" potrpežljivosti in sprejemanje razočaranja na sprejemljiv način.
S pedagoškega stališča bi tako izpostavila pozornost poslušanja in opazovanja, iskanje rešitev na videno "uganko", želja po javnem nastopanju (ne samo tistih najbolj pogumnih otrok).
Jolanda Kreslin, vzgojiteljica predšolskih otrok v vrtcu Medo